Odpustiti tistim, ki jim največ damo!?!

Ali zmoremo odpustiti tistim, ki smo jim dajali z ljubeznijo, a pri tem v zameno dobili vse, kar je nasprotno? Ali vemo, da nas resnično sočutje in odpuščanje osvobodi vsaka zvezanosti na negativne situacije z omenjenimi ljudmi in nam prinese še več Božanske Modrosti in še več Razumevanja, ki ni od tega sveta!? Odpustiti drugim bi pomenilo resnično ljubiti samega sebe in njih!

OH! PREDSODKI, BOG VAS NIMA RAD!

Pozdravljeni, ljubljeni/e!

Kakor je veliko oblačnosti v letošnji pomladi, toliko je še več oblačnosti v človekovem umu!

Oblaki narave znajo hitro oditi in dajo prostor soncu, da obsveti in zagreje, 

kar se je zatemnilo in ohladilo! 

Ampak ljubljeni in ljubljene.

pri mentalni in emocionalni oblačnosti ponavadi ni tako!

Vse bolj, ko se  govori o ljubezni in svobodi, 

vse bolj so opazni raznorazni oblaki obsodb, obtožb in predsodkov,

ki posameznika držijo v okovih lastnega suženjstva!

Um v lastni ne sigurnosti se vedno zateka k predsodkom, 

da bi sam sebe opravičil,

da bi se izpostavil kot boljši od tistega sosedovega.

Lastne nepopolnosti maskira s tem, da svobodno obsoja vse, kar mu ni enako -

oh, on še podobno obsodi, ker to podobno ni ISTO!

Tako noro hlasta, da bi se počutil bolj vrednega, bolj pomembnega od drugega

in naredi vse s svojim umazanim jezikom, samo da bi prejel ta kratkotrajni občutek 

za katerega se ponavadi plača visoka cena!

Lažje mu je obsojati, lagati, ogovarjati 

kot sprejeti, razumeti, se vživeti in ljubiti!

On je vedno sodnik, ki dobro ve, kaj je normalno in naravno!

Ko pa mu modrec postavi isto vprašanje na zvit način, pa se sesuje v prah!

On zagotovo ve, kaj je "resnica" in po tem spoznanju dobrega in slabega sodi,

ampak ne more spoznati Besed, da naj se ne je z drevesa spoznanja dobrega in slabega!

Um ne pozna resnice tega, kajti če bi jo poznal, bi spregledal in takrat bi ljubil vsakogar 

in njegov jezik bi bil orodje Ljubezni, ne pa orodje, ki kaznuje!

 Popolnost ni obsodila nepopolnosti! 

Kako le ti ne popolnost, veš kaj je nepopolnost, 

ko pa si sama nepopolnost!

Bodi tiho in ne sodi "nepopolno",

saj vendar sodiš samo sebe.

Sama si nepopolna 

in tako sodiš lastne brate in sestre,

medtem ko pa si poklicana v Ljubezen!

Ne, ne, ne!

Bog ne daj iti v Ljubezni!

Tam je preveč Svetlobe!

Tam se ne moreš ubadati z drugimi in njihovi pomanjkljivostmi, 

ker tam so vsi popolni v svoji nepopolnosti, 

ker ljubijo in so ljubljeni!

Da, da, da!

Tam ni oblakov, ki bi bili poslani iz jeze in sovraštva na bližnjega.

Tam ni strel, ki bi prebadala srca ljubljenih.

Tam se sprejemajo in ljubijo!

Tam sonce nikoli ne vzhaja niti ne zahaja!

Tam so vsi ogoljeni od Svetlobe Resnice

in nimajo kaj skrivati,

ker oni so se odločili,

da ne bodo jedli več plodov z drevesa spoznanja dobrega in zla!

O ti, ki rad sodiš in pred-sodiš,

naj ti povem samo eno,

spoznaj že enkrat,

da nikoli ne moreš pogasiti žeje,

nasititi lakote,

izpolniti poželenje in pohote,

na drevesu, ki ti ustvarja še več želje po dualnosti!

In zato ti je tako težko izstopiti iz igre Ogledal!

Rekel si mu, da je lažnivec!

Le komu si to rekel???

Rekel si, da ni normalen!

Kdo to ni  normalen???

Rekel si mu....

Le komu to govoriš???

Le koga si to prevaral???

Le komu to prekrivaš???

Le komu to igraš???

.................

Kdo, koga, komu???

No, no!

Le ne boj se!!!

Poglej malo bolje!

Zazri se, če si upaš!

Kdo je tam?

Koga vidiš?

Komu to govoriš?

Le to videnje te bo osvobodilo!

Sprejemanje tega te bo osrečilo

in prestopil boš na stran, 

kjer Bog predsodkov nemara-

to je tam, kjer ljubezen,

ki je sonce,

ki nikoli ne vzhaja niti ne zahaja!

Oh, Predsodki, Bog vas nima rad!

Namaste

Ashana Jurič

Kdo sem? Zakaj sem tu? Od kje sem? Kam grem?

Odnese me moja draga zavest v radostne spomine 10. leta mojega sedanjega utelešenja, ko sem polno živela svoje malo življenje na svojevrsten način. Včasih modra in tiha, predvsem zamišljena in odmaknjena od sveta, razmišljujoča - "zakaj je tako kot je?" Notranje Oko je bilo močno odprto, da vse, kar mi je hodilo po glavi, se je kazalo kot sam film, Če sem hotela leteti, sem letela in to občutila z vsem bitjem, bolj realno kot hoja po avgustovskih zelenicah. Kar sem si zamislila, to sem bila. Oh, kako svobodna sem bila v sebi! hahahaha

V nekem drugem momentu, v drugih pogojih te stvarnosti pa sem izražala nek drugi del moje strastne zavesti, ki je igriva do nezavesti; klovn v vseh mogočih edicijah, ki imitira vsakogar in vse, celo samo sebe! Moč pretvarjanja, vživljanja, moč vseh možnih vragolij, ki bi jih danes mngoi imenovali umetniško izražanje. Hahahaha... Vedno zvezda vodnica ali kolovodja pri vseh možnih igrah doma in na dvorišču pred blokom. Oh, da! Noben dan ni bil podoben drugemu!

Moj paralelni jaz je bil nekaj posebnega, od kar pomnim zase, ta je bil tisti, ki se je tako rad zatekal k božanskemu in mističnemu, ki je vedno ljubil Očeta, le da ga je imel na nebu, ampak zanimivo ne kot strogega in hudega, ki dobro nagrajuje in hudo kaznuje, ampak kot dobrega, ljubečega in prijaznega. A že takrat se je ta del moje zavesti, upiral cerkvenemu nauku in posplošenem dojemanju Boga kot takega; pač nisem mogla dojeti še manj pa sprejeti, kajti vsakič, ko so me notranji občutki odnesli k Jezusu, sem močno občutila, da je Oče sama Ljubezen! Tu moram omeniti mojo drago babico Ljubico, ki je bila nek sinonim za božansko, mistično in duhovno. Ona je v meni prebujala vse, kar ni od tega sveta, ampak ne z nasveti in napotki neke nesrečne in od življenja utrujene starke - matere sedmih otrok in nekaj bojnih sirot, temveč z živim primerom enostavnega, iskrenega, radostnega, svobodnega in ljubečega življenja, ki nikogar ne sodi, ne kritizira, bog ne daj, da koga ogovarja, ampak le sprejema in ljubeče tolaži vsakogar, ki se je obračal k njej po kakršnokoli pomoč. Ona je znala zdraviti, osvobajati strahov, odganjala je uroke, združevala sprte.... Njena hiša in dvorišče sta bila polna mladih in starih, kajti vsi so jo občutili kot svojo mati! Dala mi je nekaj, kar je utemeljijo moje duhovno življenje, posejala je semena, ki danes rojevajo sadove. Hvala ti babi za najčudovitejše darilo!

Res, imela sem pestro otroštvo na relaciji Slovenija - Bosna. Bila sem polno ljubljen otrok, ki se je veselil vsemu in to isto čutim še danes, tisto noro začudenost nad novim in neznanim, da mi vedno poganja božansko silo ljubezni po krvi in me napolnjuje z vsem, kar ni od tega sveta. Srečna sem, da še vedno znam biti otrok!

In tako nekega dne, ko sem bila v 10. letu svojega zemeljskega raziskovalnega pohajkovanja, se mi zgodi..

Stojim pred ogledalom v kopalnici, komaj da lahko dobro vidim svoj obraz v celoti, namreč zaradi same višine ogledala! Nekaj me prevzame, neka energija, ki jo do tedaj nisem nikoli občutila, čeprav že kot otrok sem bila prepoznana od svojih bližnjih kot sanjarka in mala filozofinja. Zame je bilo znano, da se nisem mogla zadovoljiti z nobenim odgovorom, kajti vsakemu odgovoru, je sledil moj znameniti "pa zakaj"?  Nežno z dlanmi obdam svoj obraz in gledam svojo podobo. Gledam, bolje rečeno, zrem! Nekaj me zelo jasno osredotoči v podobo v ogledalu. Ne morem se premikati, dobesedno sem prikovana na mestu, ničesar ne slišim razen svojega dihanja in miselnega komuniciranja med menoj v meni in menoj v ogledalu.

Nepričakovano se z vso silo pojavijo vprašanja: "Kdo sem? Od kje sem? Zakaj sem tu?" Na nek način je bilo zastrašujoče, a hkrati ne primerljivo dobro. Nekajkrat so se ta vprašanja ponovila in znova in znova, zopet in zopet! Ne morem se še vedno premikati! Strah me je vse bolj, a hkrati vse lepše mi je! In v nekem trenutku se pojavi močan ubeseden občutek, ki me je nagovoril, da naj se ne bojim, ker"JAZ SEM s teboj!" 

Takrat nisem nič razumela, ampak ta glas me je pomiril in mi dal občutek varnosti. Ko sem postala povsem pomirjena, torej ko sem sprejela, da je, kar je, so se mi v ogledalu začeli odvijati mnogi občutki, mnoge slike so se vrtele, a nisem vedela, čemu in zakaj! Danes to zagotovo vem. In dobro je in sem resnično blagoslovljena, da se je to zgodilo. Ko se je vse končalo, sem ostala v nekakšni mentalni osuplosti, nisem imela pojma, kaj se mi je zgodilo, upala nisem nobenemu se izpovedati in stvar je počasi bledela in ostala tam v nekem kotu mojega spomina!

Minevala so leta in prinašala svoje izkušnje človeškega življenja v padanju in vzpenjanju...

In nekoč sem prebrala v eni knjigi od Castenede nekaj o uporabi ogledala za določene namene osvobajanja itd. In to  zrenje sem preizkusila in večkrat ponovila. Resnično je delovalo in še vedno deluje! Moram pa opozoriti, da ko se zavestno odločiš za to tehniko, moraš poznati Ljubezen Popolnega v sebi, ker on te pripravi na to intenzivno soočanje z Resnico. Meni je kot otroku bilo dano, da sem to doživela. V poznejših letih pa sem to ogledalo tudi zavestno uporabila v zavesti, da je On vedno z menoj in se nimam česa bati!

Danes zagotovo vem, da je tisto prvo ogledalo pri mojih desetih letih, odprlo moje duhovno popotovanje, ki še dandanes traja. To ogledalo so bila vrata skozi katera sem morala stopiti, da sem lahko udejanjala svojo unikatno življenjsko pot. Ko se spomnim teh prejetih odgovorov, zagotovo vem, da sem na pravi poti, ker pravzaprav, tam se je začelo razodevanje mojega življenja... Srečna sem, da imam to orientacijsko točko, da ne glede na življenjska presenečenja, se vedno lahko vzravnam in hodim svojo unikatno pot, ker vem, kdo sem, od kje sem, zakaj sem tu in kam grem. Hvala Očetu JAZ SEM, ki SEM v meni, da me je tako ljubil, da me ljubi in da Njegova Ljubezen, ki je On sam  nikoli ne more prenehati ne glede na moje življenjske stranpoti!

In tu sem le zato,  da obujam sebe skozi Večni spomin Prastvarjenja. Če pa s tem, da sem, kar sem, lahko nekomu pomagam priti  bližje do sebe, potem sem res blagoslovljena in moj namen bivanja se le razširja v Imenu Ljubezni Njegove!

Pot je lahko takšna ali drugačna!

Resnično sami si jo izbiramo! Izbirala sem izkušnje od teme do luči, da bi se naučila skritih in ne skritih dejstev o sami sebi! Resnica je Mati Svobode, hočeš ali nočeš, pride dan, ko se moraš srečati z njo, da bi lahko končno dojel, razumel in sprejel samega sebe ter začel živeti sebe, svojo Božansko Dediščino in Načrt, zaradi katerega je vsakdo tukaj s posebnim namenom!

Duhovnost je samo življenje, od najvišjega do najnižjega, od najožjega do najširšega, od najbolj plitvega do najglobljega.

Duhovnost je ponovno se spomniti sebe v vseh izdajah lastnega zavedanja. Duhovnost je tudi materialnost, oni sta sestri dvojčici, pravzaprav materija je Tempelj Duhovnosti in ena brez druge ne obstajata!

Človeško bitje je lahko inteligentna žival ali Božanski Sin/Hči, oboje je dobro, še bolje pa je, če sta zlita drug v drugem, pravzaprav to je POPOLNOST, to je namen BIVANJA!

Oče je moj Dom, iz Njega sem prišla in če sem le voljna, sem v tem Domu ali Sveti Obljubljeni Deželi lahko tudi sedaj, večno sedaj!

Vsakdo je resnično ljubljen od Boga v njemu!

Obrniti se k ljubezni Njegovi, pomeni prejemati tisto, kar ni umrljivo in uničljivo.

On daje modrosti in vsega v izobilju.

Potrebno je le zaživeti z Njim pristen odnos.
In tako spoznaš, da vse, kar je Oče je tudi Sin/Hči in vse, kar ima Oče, ima tudi Sin/Hči!

Univerzalnega recepta za to ni, kajti tvoj dogovor spominjanja z Njim, je unikaten, zato ti nihče ne more povrniti ta Božanski Spomin, kot le ti v sodelovanju z Njim v sebi!

In potem veš, da si Edinorojeni Sin/Hči Boga, če si le drzneš prestopiti meje inteligentne živali, tako pa tudi veš, da je vsakdo ta Edinorojeni Sin/Hči Boga in da smo vsi Eno Kristusovo Telo Kozmične Zavesti!

To je moja izkušnja, ki še ni prišla do svojega zveličavnega konca, ampak z vsakim dnem postaja vse bolj intenzivna in občutna, samo zaradi ljubezni, ki prihaja od Popolnega!

Bodite v Ljubezni.
Bodite ta Ljubezen!
Zaradi Njegovega Imena brez sramu razglasite svetu "JAZ SEM Ljubezen!"

Besedilo: Ashana Jurič