Pozdravljeni ljubljeni in ljubljene!
Vam, ki pa ste, kar ste, ki se naslanjate le na Najvišje v Sebi, ki si upate biti PIONIRJI nastajajoče Nove Dobe, ki nosite bremena predsodkov umirajoče družbe, pa sem dolžna en velik in iz Duha narejen poklon in vsekakor čestitam vam na vseh vaših osebnih in družbenih zmagah vašega Unikatnega Jaza!
Hvala vam, ker me vsake toliko časa spomnite, da je vredno drezati v zastrupljene rane današnje samo-zavrte in egoistično -uboge zavesti naše slovenske družbe!
Priznam, da zaradi napačnih razumevanj nekaterih univerzalnih duhovnih Zakonov, kot je naprimer ta "Ne sodi, da ne boš sojen!", si nisem upala jasno izraziti Resnice in pokazati na določene družbene gnilobne pojave predvsem v duhovnih krogih, kjer mogoče še največ vlada mnogo zmede glede tega, kako naj se nek duhovni aspirant vede in izraža, da ne bi nekoga drugega ali neko skupino ljudi obsodil oz jim ne dal občutek, da so sojeni! Če je to že težave v duhovnih krogih in med prebujenimi, koliko bolj pa je to pereče med ljudmi, ki niso zaplavali vase in se bojijo tega plavanja, ker razkriva mnoge potisnjene in na hitro in nemarno "zaceljene" rane preteklosti!
Vem, kako je takim ljudem, tudi sama sem bežala pred seboj in svoje rane na prefinjen način prekrivala z maskami vseh vrst, dokler nisem spoznala, da kot taka, ne morem živeti polnovrednega življenja, katerega je vreden vsak človek oz vsako bitje ne glede na njegovo poreklo in osebne okoliščine. In neverjetno spoznanje, ki osvobaja, sem prejela od znotraj, in sicer to, da ne moreš ozdraviti ran, ki so posledica dejanj "ubogega" nižjega jaza (uma, ega) z okrašenimi lažmi napačno razumljenega koncepta INSTANT POZITIVIZMA!
Spoznala sem, da so afirmacije šele končno delo oz zadnje poglavje na poti osvobajanja, pred tem pa je treba globoko zaorati v globine lažnega jaza in njegovega skladišča, ki ga poznamo pod imenom podzavest!
Da se vrnem k temi...
Kako govoriti o zevajočih problemih družbe in posameznikov, ne da bi jih obsodila!?
Če bi ne modro sledila Jezusovem izreku
"Ne sodi, da ne boš sojen!", bi lahko kar nehala pisati o družbeni in individualni zavesti, potemtakem bi mi na repertoarju ostalo le pisati to, da kako smo vsi popolni, ljubljeni, modri,... skratka morala bi slediti "pocukranosti" trenutno prevladujoče paradigme - VSE JE PRAV, če pa ne to, pa bi odšla gor na mojo ljubljeno Sveto Zasavsko goro in se ne vračala več nazaj in bi tako preživela v popolnih frekvencah enosti z mojo Ljubljeno Prisotnostjo JAZ SEM.
Ne, to pa ne bo šlo. In tako se spomnim besed ljubljenega Saint Germaina, da je treba biti ta JAZ SEM med ljudmi v središču vseh nasprotij, ali pa kot je to Jezus povedal, da naj bodemo v svetu Luč sveta, a ne vpeti v svet in kakorkoli od njega pogojeni. (Omenjena Mojstra nisem citirala, ampak sem le povzela njuna izreka.)
Oh, verjemite, tudi jaz sem tako mislila, tako verjela in celo pisala na ta način, bila sem pocukrana do bolečine, ampak glede na to, da se vedno trudimo rasti, pride novega spoznanja, ki želi, da se omenjena paradigma združi z nasprotnim polom te paradigme NIČ NI PRAV!
Pa smo tam, kakor nam Buddha veli, da bodemo v sredini,
pa čeprav bomo v manjšini - to je cena Razsvetljenja!
In sem kontemplirala in meditirala na ta čudoviti Jezusov Izrek, ki je konec koncev Univerzalni Zakon!
In seveda!
Prišla sem do spoznanja, kako ločiti obsodbo od iskrenega sporočanja dejstev ali opažanj.
Obsodba bi bila neka moja beseda, ki bi bila napolnjena z energijo nekonstruktivne kritike, katere najočitnejši namen bi bil poniževanje in tlačenje dostojanstva neke skupine ali posameznika.
Torej, obsodba ne sodi nekega določenega dejstva ali opažanja, ampak sodi samega povzročitelja brez sočutja in ljubezni z enim samim namenom, da bi povzročitelj bil čimbolj osramočen in razvrednoten kot bitje in kot osebnost.
Če rečem zase, da sem ničvredna, to je obsodba, ki nima realne podlage za tako mišljenje in vedenje do sebe! Ker s tem, ko sem sebe poosebila z ničvrednostjo in se z njo določila v nedoločenem trajanju, verjetno zaradi nekih preteklih neuspehov, sem samo sebe obsodila, zaradi nekih vzorcev, verovanj in prepričanj, ki sem jih sama ustvarila ali pa jih povzela iz družbeno pogojene zavesti!
Če pa si rečem: " Hej, stara moja, tu ga pa lomiš! Tu pa si povsem zgrešila. Dajva se usesti in tole malo predelat!" To pa ni samoobsodba, ampak le uvid v nekaj, kar sem storila in to ni v skladu z mojimi prepričanji. Sedaj, odvisno je s kakšno energijo in čustvi si bom to sporočila! Če sem jezna (gnevna, žalostna,..) nase zaradi storjenega, sem v obsodbi. Če pa sem to storila s sočutjem do sebe, potem je to le uvid v nekaj, kar ne želim početi in se tega želim osvoboditi!
Ko pa želim sporočiti neko iskreno mnenje ali konstruktivno kritiko o nekem dogajanju, pa se rabim osredotočiti na samo dogajanje ali stanje; torej dogodka ne poosebim s povzročiteljem.
Naprimer, nekdo se je nekaj zlagal!
Da ne padem v obsodbo, a to želim sporočiti, ne smem tistega,
ki se je nekaj zlagal, označiti s tem, da je on lažnivec, ker to bi pomenilo, da se on v vsem in na vsak način samo laže.
Torej, moje sporočanje ali komentiranje rabi biti osredotočeno na dejanje, ne pa na človeka, ki je izvedel to dejanje, vsaj ne na tak način, da bi ga za vekomaj označila z njegovim dejanjem.
S tem, ko ga označim, mu odvzamem vsako dostojanstvo živega bitja, mu odvzamem možnost, da se je mogoče zmotil,
da ga sama nisem razumela in še in še..
Zato pa, bolj ko rastemo in se razvijamo duhovno in osebnostno, moramo obvladovati svoje nižje sebstvo pred hitrimi in nesočutnimi izjavami in potezami, ki so najpogosteje same obsodbe.
Rada se spomnim same sebe, kakšna sem bila, kako sem na hitro lahko označila človeka s tistim, kar je storil.
Rada se spomnim vseh svojih negativnih akcij in reakcij iz preteklosti, ker te me vedno usmerijo, da če že ne morem biti popolnoma sočutna do napak bližnjega, da se vsaj zavestno potrudim še bolj delat na tem.
Pravzaprav, bolj ko sem sočutna do sebe in svojih preteklih in sedanjih napak, več sočutja premorem tudi do napak drugih, takšen je Zakon, kakor znotraj, tako zunaj, kakor do sebe, tako do drugih in oni do mene - in temu Zakonu se na srečo ne da izogniti!
Bom počasi zaključila, da ne bom predolga!
Torej, kot duhovno in človeško bitje sem poklicana, da komentiram in izražam svoje mnenje o nečem na povsem svoboden način, ampak vedno moram paziti, da s tem ne osramotim in ne ponižam osebe z imenom in priimkom, da imam zanj ljubezen in sočutje!
Potemtakem ohranjam sebe, gledam na dobro bližnjega, ostanem v lastni resnici; sama frekvenca moje zavesti in telesa, pa mi bo dala jasno vedet, če sem bila v neresnici.
Frekvenca je tista, ki pokaže s svojim spustom v goste energije, da sem bila nekonstruktivno kritična ali pa s svojim dvigom v energije Luči, da sem delovala konstruktivno!
Rada vas imam!
Bodite pogumni in sočutni, ko svobodno govorite o nečem!
Ashana Jurič
