En privlačen fant se je zaljubil v lepo dekle, ki ob rojstvu ni imela sreče, da bi se rodila v "popolnem" ženskem telesu - po telesnem videzu so ji določili moški spol in tako zapisali v rojstni list. Dekle je skozi čas preživela velik pekel nerazumevanja, ne sprejemanja in diskriminacijo, psihično in fizično nasilje od najbližjih in ostalih, vendar se je borila, kajti srce, lastno notranjost ni mogla prevarati, lastno identiteto ni mogla potlačiti, saj notranji jaz je močnejši od vseh predsodkov in nasilja. Njeni starši so bili neuki, nerazgledani in niso ponudili takojšnje pomoči, namreč niso jo peljali pravočasno k zdravnikom, da bi ji še kot otroku pomagali. Tu pač ni izgovorov, saj na področju bivše Jugoslavije so opravljali to vrstne posege "Prilagoditve spola spolni identiteti" že v zgodnjih 70. letih v Beogradu, kmalu za tem tudi v UKC Ljubljana, v Evropi pa v zgodnjih 50. letih.
Če bi jo pravočasno "zdravili" bi dekle ne rabilo iti skozi "moško" puberteto, kar pomeni, da se ji ne bi znižal glas, kosti bi se oblikovale kot pri vsaki ženski,...torej manj boleč prehod z veliko manj stroški za posameznike in državo.. ( trans-ženske, ki ne gredo v ta proces, jih v večini stori samomor, samomorilnost je pri tej skupini ljudi najvišja).. Vsekakor to dekle v primeru pravočasnosti bi ne imela toliko težav z družbo, kot jih je pravzaprav imela. Navkljub vsemu je uspela ostati trdna na svoji poti in je uspela, danes je ženska v vsakem pogledu.
In naposled je spoznala fanta, ki se je zaljubil v njo na prvi pogled...
Po nekem določenem času, ko je dekle zbrala pogum je povedala svojemu fantu za svojo prirojeno "pomanjkljivost" s katero se je rodila. Fant je reagiral burno, agresivno, hotel jo je ubiti, samo zaradi tega, ker je mislil, da je "peder", da se je pač v moškega zaljubil ipd...
Bila je pretepena do krvi, vsa v modricah, pustil jo je samo in je izginil - ostala je neznosna bolečina, strah, sram in razčlovečenost pri obeh... Oba sta bila pred tem, da naredita samomor oz sta ga poskušala storiti.. Nista se videla nekaj mesecev!... Fant se je zbudil iz svoje jeze in gneva, ljubezen v njemu je zmagala in je prišel pred hišo njenih staršev, želel se je opravičiti in nadaljevati na krut način končano razmerje! Njena mati je odprla vrata s solznimi očmi, jecljajočim glasom in ga povabila v dom, ki je bil napolnjen z žalostjo, bridkostjo in neizmerno bolečino...
Fant je slutil, čutil, začel je jokati in se dreti na glas: "Kje je ljubezen mojega življenja, kje je žena, ki sem jo hotel poročiti!? Oh, Bog, kaj sem storil, saj sem jo ubil, ubil sem najlepše bitje, ki me je tako noro ljubilo, ki jo nedoumljivo ljubim!?....."
Njeni starši so ga objeli in tolažili sami čuteč v sebi neizmerno krivdo, da svojemu lastnemu otroku, svoji hčeri, nista bila pripravljena pomagati..
Skupaj so odšli na njen grob. Fant je padel na kolena objemajoč spomenik in poljubljajoč njeno sliko, starši so stali nepremični od globoke, grenke žalosti, paralizirani od bolečine opazovali fantovo agonijo...
Mati je tiho z jecljajočim glasom prišepnila: " NAŠI PREDSODKI SO UBILI NAJINO LJUBLJENO HČI IN NJEGOVO DRAGO PUNCO!"
Po vsem tem se je ozavestilo pri fantu, da nikoli ni bil homoseksualec, temveč da je ljubil žensko, ki je več ni!!!
MOŠKI, KI LJUBI (TRANS)ŽENSKO NI HOMOSEKSUALEC, LAHKO JE LE BISEKSUALEN (nagnjen k obema spoloma) ALI HETEROSEKSUALEN (nagnjen samo k ženskemu spolu)!
Omenjeni fant in punca sta bila heteroseksualna. Predsodki in nevednost so ubili njo in njuno ljubezen, fant se nikoli več ni pobral, ostal je sam!
Dogodek se je odvil v 90. letih v Celju!
Zgodbo zapisala: Ashana Jurič
