Oh, Meža, ljuba reka Meža!
Tu je še mesta za eno ljubezen,
tu bivajo mavrični ljudje,
Ljuba Meža pripelji mi svoj’ga sina,
v Zagorje, v srce Slovenije,
njegova ljubezen je ljubeče silna,
da spozna - tu ni diskriminacije!
Poglej, tu ga čaka neka Zagorjanka,
lahko Slovenka, lahko Bosanka.
Tu se moli hči Plejadanska,
ki zaradi ljubezni pada in vstaja.
Gor na Kumu, z rokami k Bogu,
kliče ljubljenega, ne da se drugemu.
Daleč je Uršla gora, daleč je Koroška
postala sem zaprta v času kot lutka od voska....
Noče Meža teči v Zagorju,
potoki solz letijo skozi nebo,
proti astralnem, črnem morju,
vode prestopajo, poplava bo.
Ne dajo mu, da pride k njej,
kruto trgajo njuno enost,
otemnela, umrla bo slej ko prej,
masakrirali so njuno svetost.
Uspaval’ so ga ljudje, demoni,
ukradli Kost, njegovo Omego,
kakor Adamu lažni Arhonti
nadeli minljivo, smrtno obleko.
Sodili so, to ni ljubezen
to ni naravno, ni od Boga,
to je gnusna, motnja, bolezen;
ubijmo njo, pol pa še njega.
Kaznovali so njuno ljubezen,
ubili v njima njunega Boga,
prisilili ju v mračno bolezen,
živa ju pokopali v ločena groba!
Žaluje zemlja, obupuje voda,
objokuje ogenj, ‘zgublja se zrak,
bolečina splavljenega ploda,
vsak zase mrtva - Riba in Rak!
Iz groba vstajajo le zmagovalci,
neustrašni Božanski Ljubimci,
prek’ roba v brezno malikovalci,
zasužnjenih src, okovani poraženci.
To ni usoda! To so pota izgubljenih!
Eni umirajo, drugi vstajajo.
To ni karma! To je žetev samoporaženih!
Eni kradejo, drugi dajejo.
Zapojem še zadnjo hvalnico,
dam ti blagoslov, predam Bogu,
v srce vgraviram osmrtnico
in se končno izročim Večnem Ljubimcu.
Zbogom ti, dobrodošla Jaz!
Zopet ljubim Sebe - Tebe v meni.
Zbogom ti, dobrodošla Jaz!
Znova živim Sebe v sami sebi.
Pozdravljena Resnica, brez pozdrava izgini laž!
Nihče ni resnično srečen, če sam sebi ni drag!
Pozdravljena Ljubezen, brez žalovanja crkni strah!
Nihče ni resnično ljubljen, če sam sebe nima rad!
