"Želim narediti vse ljudi srečne!"

SREČANJE S TWINFLAMEMOM

Živel je fant v svojih zgodnjih dvajsetih. Veliko knjig je prebral, zelo rad je preučeval duhovne spise, znal je tudi občutiti Boga in bil je zelo odprt k duhovnemu in nevidnemu svetu. Razganjala ga je energija radovednosti, da bi še bolj in bolj spoznal Boga in vse, kar je božansko - vse, kar ni tostransko. 

Njegov moto je bil: 

"Želim narediti vse ljudi srečne"! 

Bil je zelo sočuten in ljubeč, ampak od najbližjih povsem ne razumljen, pa saj vemo, da noben prerok ni cenjen v svojem rojstnem kraju še posebej pa ne znotraj lastne ožje in širše družine!

Njegov oče in mati pa sta želela, da od njega naredita takega človeka, ki bi bil po njuni podobi - od rojstva do smrti. 

Njegova starša nista imela nobenega razumevanja niti posluha za sinove želje, ampak sta vztrajala pri svojem videnju njega, njegovega poslanstva in osebne sreče, ne glede na ceno. Ona dva sta celo verjela v to, da fanta rešujeta iz krempljev nekega namišljenega sektaštva, ampak fant se je le prebujal v svojo Resnično Zavest JAZ SEM.

 Pač starša nista videla, niti se nista potrudila, da bi videla, kdo in kaj je njun sin. Oh, onadva sta njegovo duhovno delo in prebujanje označila kot nenormalno, mu vzela neke knjige, ki so baje bile za njega nevarne in jih zaklenila, da le sin ne bo znorel, da ne bo preveč čuden za podeželsko rajo, da le ne bodo utrpeli oznako čudaškega in drugačnega.

Starši so navzven udejanjali sinove globoke strahove, kajti on sam je imel te strahove pred "norostjo", drugačnostjo, čudaštvom in izoliranostjo, zato so bili starši tu dejavno vključeni s tem namenom, da ga osvobodijo notranjega mentalno - čustvenega balasta s svojimi pritiski, čeprav onadva to nista vedela, vendar Notranja Inteligenca JAZ SEM pa je vse to vodila, vendar učenec oziroma njun sin tega ni dojel na ta način, ampak se je podredil pritiskom, strahovi pa so se umaknili nazaj na mesto, kjer so prebivali, torej v podzavest! In tako pride do dozdevnega mira in lažne harmonije. Ampak ti ne preobraženi strahovi so v podzavesti z vsakim dnem postajali močnejši, ker s tem potiskanjem, so bili hranjeni, a dozdevno umaknjeni.

Zaradi ne podpore staršev je on vse bolj in bolj venel. Njegovo duhovno prebujanje se je obrnilo nazaj v dremež in končno v vnovično tridimenzionalno spanje. Začel je na veliko piti, razuzdano živeti, njegov ego pa se je širil kot podivjani požar. Za starše je to bilo normalno, celo ponosna sta bila, da imata lepega sina, ki lahko "podre" katerokoli žensko, če le hoče, samo da njun sin ne razmišlja o nečem, kar je za njiju strah vzbujajoče. Vsi trije so menili, da je stvar zaključena, da je fant postal normalen 3D moški, vendar ko človek obrača, Bog obrne!

Nekaj časa je delovala ta umetna in zavajajoča frekvenca zavesti, vendar učenec je vedno občutil, da to kar doživlja, ni resnično, saj on je že okusil lepše doživljanje samega sebe in sveta. Čutil je, da to vnovično spanje ni za njega, kajti njegove srce je gorelo za Spoznanje Resnici. In dobro je vedel, da je edina pot do tega Njegova Ljubljena Prisotnost JAZ SEM!

Njegova Notranja Inteligenca JAZ SEM ga je vedno tiho navdihovala s tihi besedami, videnji in občutki, da pot po kateri hodi, je pot sklonjene glave in da na ta način ne more uspeti ne v materialnih še najmanj v duhovno - intelektualnih namenih! 

Učenec se je boril z notranjimi "demoni". Mučno se je spraševal, katera pot naj bi bila prava. V tistem, kar je profesionalno počel, ni bil posebej srečen niti uspešen, vsaj ne tako kot je sam čutil, da zmore, da bi lahko in si zasluži glede na samo nadarjenost, katero je imel v izobilju.

Sin je po nekaj letih spoznal neko žensko, ki je enako razmišljala, čutila in želela, kakor on sam, preden je začel veneti oziroma preden se je znova spustil v iluzorno spanje. Tik preden je spoznal njo, katero je ljubkovalno imenoval Jashva (Đašva - ime je zelo pomenljivo), se mu je vnovič začenjalo zanimanje za Prisotnost JAZ SEM, to pa je bilo novo seme Prebujanja.

To je bilo srečanje, ki je uresničilo učenčeve klice in molitve po še več učenja in še več duhovnih izkušenj. 

Ljubezen med njima je vzplamtela že prvega dne, ljubezen, ki se ni dala opisati, dojeti in s prostim umom razložiti. Zaradi te  ljubezni se je v njima in med njima razlival Duh Modrosti in Samo-spoznanja, ki ju je vodil čez vse čeri in če sta mu bila le poslušna, sta živela v zelo lepih energijah in tako visokih frekvenvah zavedanja in doživljanja, ki jih redko kateri par doživi. 

Imela sta moč, ljubezen in modrost, da sta presegala vse tabuje, razlike, omejitve in pogojenosti. Ona je njega dojemala in sprejemala v silni Božanski Ljubezni kot utelešeno božanstvo, prav tako tudi on njo, saj je težko reči, kdo je bolj koga ljubil v tej njuni zgodbi. Drug v drugem sta spoznavala Dejavno Prisotnost JAZ SEM in Jo na ta način tudi razodevala, tako sta bila drug drugemu BOG, vendar ne na ta način kot bi skušal to dojemati povprečen človeški razum, ampak to je bila čista izkušnja njunega Duha in Ljubezni, ki jo nobena beseda na nobenem jeziku ne more verodostojno opisati in zato je zaman poskušati to ubesediti, kajti to je tisto stanje - "Kar oko še ni videlo in uho ni slišalo!".

Oba sta bila duhovno zelo nadarjena, da sta lahko notranje govorila z Mojstri Modrosti iz višjih dimenzij in ti so jima dajali originalno in ne umazano Duhovno Znanje, ki je še njune prijatelje navdihovalo, prav tako sta prejemale svetovalne Prerokbe, ki so bile pravzaprav Višje Vodstvo celo v najbolj praktičnih primerih življenja. Ona dva sta bila Simbol Ljubezni in delovanja Božje Prisotnosti JAZ SEM, vendar to sta ponižno ohranjala zase! Drugi pa so v njuni bližini prejemali tiste blagoslove, ki jih je Prisotnost želela podariti!

Zaročila sta se na poseben način, ki je bil voden od samega Duha, ki je deloval skozi njiju in njuno zaročno pričo, ki je njuna dušna sestra. Ta zaroka je bila prežeta z Božanskim Navdihom in Energijo, kajti zaročila sta se dva Višja Jaza v dveh ne razsvetljenih telesih in v ne povsem prebujenih umih - to se redko komu zgodi, to ni sad neke poduhovljenosti, temveč Milosti Duha njune Prisotnosti JAZ SEM! Zaročne Besede niso bile naučene ali prebrane, ampak sam Duh je govoril skozi njega, ko je ganljivo klečal pred njo, svojo Boginjo in jo ovenčal z Navdihnjenimi Obljubami njune Večne Enosti in s prstanom Alfe in Omege, ki je po obliki spominjal na njune Plejade. 

 Oh, ko bi videli, kako pravi Ljubimec zaroči svojo Ljubljeno, bi vsakomur od vas, ki berete te resnične besede, začele teči solze radosti in bi se le čudili besedam in sami energiji, ki je tekla od njiju vsepovsod naokrog. 

Kar je Bog združil, naj človek ne loči! 

V svojem ne znanju sta ta dogodek označila z Zaroko, ampak to je bila v resnici Poroka, ki se je utelesila iz njunih Višjih Jazov v njuno človeško zavest in samo ljubezensko razmerje. In zaradi tega ne znanja sta bila vodena, da to ponovita na drugi lokaciji s prisotnostjo še ene dodatne priče, torej sedaj sta pričevale dve priče temu Ognjenemu Spajanju njega in nje. Božanske Obljube Enosti so bile izgovorjene iz Duha pred dvema ploščama Desetih Božjih Zapovedi!

Kmalu zatem, se je on preselil k njej, kajti niti ni bilo možnosti, da bi onadva bila pri njegovih starših, saj so bili eno veliko utelešenje diskriminacije, nesramnosti in nečlovečnosti z zgoraj danim razlogom prebujanja in soočanja in še z enim, da se njuna Enost tudi dejavno okrepi!  Ko bi jima vsaj dala mir, če že nista dala podpore, sta ponavadi vzdihujoče tožila. Ne, ne, ne! Starša sta svojo misijo "vmešaj se, skregaj ju in potem vladaj ter uniči ju" zelo spretno in manipulativno izvajala, samo da tega njun sin ni dojel, saj sta igrala zelo umazano igro do teh razmer, da sta jima potem izzvala takšne težave, da bi se iz njunih nezavednih akcij rodilo tisto, kar se je rabilo - prizemljen Višji Jaz, ki je opravil testiranje oziroma lastno samoinicijacijo!

Enkrat na teden je hodil obiskovati svoje starše, ampak le iz znanega razloga, ker sta ga zelo dobro znala vrteti na prstih občutkov krivde in sramotenja, on pa je le želel nekako spraviti jih do tega, da sprejmeta njegovo duhovno pot in njegovo najdražjo Jashvo. Vendar to mu ni uspelo, kajti vedno je bil zavrnjen in osramočen s strani "dragih" staršev. Lastne strahove, sram, lastno odgovornost in še kaj sta preložila na hrbet lastnemu sinu, ki se mu je že tako upogibal od teže njihovega vztrajnega zavračanja. 

Onadva sta poskušala prebujajoče živeti, gradila sta skupen dom, imela sta velike načrte za njuno skupno prihodnost in udejanjenje njunega Poslanstva. Vedno sta delovala kakor ena duša v enem telesu, dokler sta bila v dejavnem zavedanju JAZ SEM.  

Prišel je potrt, depresiven, dostikrat tudi nervozen in z napolnjeno glavo njunih predsodkov in zastraševanj... 

V začetku sta to še znala balansirati in preobražati, dokler sta bila in se ohranjala v visokih frekvencah Njune Ljubljene Prisotnosti JAZ SEM!

A "konec je bilo raja, začel se je pekel"...

Po dveh letih in pol njune epske ljubezni, božanske tragikomedije je prišlo do padca...

Zgodba se nadaljuje....

Kdo sem? Zakaj sem tu? Od kje sem? Kam grem?

Odnese me moja draga zavest v radostne spomine 10. leta mojega sedanjega utelešenja, ko sem polno živela svoje malo življenje na svojevrsten način. Včasih modra in tiha, predvsem zamišljena in odmaknjena od sveta, razmišljujoča - "zakaj je tako kot je?" Notranje Oko je bilo močno odprto, da vse, kar mi je hodilo po glavi, se je kazalo kot sam film, Če sem hotela leteti, sem letela in to občutila z vsem bitjem, bolj realno kot hoja po avgustovskih zelenicah. Kar sem si zamislila, to sem bila. Oh, kako svobodna sem bila v sebi! hahahaha

V nekem drugem momentu, v drugih pogojih te stvarnosti pa sem izražala nek drugi del moje strastne zavesti, ki je igriva do nezavesti; klovn v vseh mogočih edicijah, ki imitira vsakogar in vse, celo samo sebe! Moč pretvarjanja, vživljanja, moč vseh možnih vragolij, ki bi jih danes mngoi imenovali umetniško izražanje. Hahahaha... Vedno zvezda vodnica ali kolovodja pri vseh možnih igrah doma in na dvorišču pred blokom. Oh, da! Noben dan ni bil podoben drugemu!

Moj paralelni jaz je bil nekaj posebnega, od kar pomnim zase, ta je bil tisti, ki se je tako rad zatekal k božanskemu in mističnemu, ki je vedno ljubil Očeta, le da ga je imel na nebu, ampak zanimivo ne kot strogega in hudega, ki dobro nagrajuje in hudo kaznuje, ampak kot dobrega, ljubečega in prijaznega. A že takrat se je ta del moje zavesti, upiral cerkvenemu nauku in posplošenem dojemanju Boga kot takega; pač nisem mogla dojeti še manj pa sprejeti, kajti vsakič, ko so me notranji občutki odnesli k Jezusu, sem močno občutila, da je Oče sama Ljubezen! Tu moram omeniti mojo drago babico Ljubico, ki je bila nek sinonim za božansko, mistično in duhovno. Ona je v meni prebujala vse, kar ni od tega sveta, ampak ne z nasveti in napotki neke nesrečne in od življenja utrujene starke - matere sedmih otrok in nekaj bojnih sirot, temveč z živim primerom enostavnega, iskrenega, radostnega, svobodnega in ljubečega življenja, ki nikogar ne sodi, ne kritizira, bog ne daj, da koga ogovarja, ampak le sprejema in ljubeče tolaži vsakogar, ki se je obračal k njej po kakršnokoli pomoč. Ona je znala zdraviti, osvobajati strahov, odganjala je uroke, združevala sprte.... Njena hiša in dvorišče sta bila polna mladih in starih, kajti vsi so jo občutili kot svojo mati! Dala mi je nekaj, kar je utemeljijo moje duhovno življenje, posejala je semena, ki danes rojevajo sadove. Hvala ti babi za najčudovitejše darilo!

Res, imela sem pestro otroštvo na relaciji Slovenija - Bosna. Bila sem polno ljubljen otrok, ki se je veselil vsemu in to isto čutim še danes, tisto noro začudenost nad novim in neznanim, da mi vedno poganja božansko silo ljubezni po krvi in me napolnjuje z vsem, kar ni od tega sveta. Srečna sem, da še vedno znam biti otrok!

In tako nekega dne, ko sem bila v 10. letu svojega zemeljskega raziskovalnega pohajkovanja, se mi zgodi..

Stojim pred ogledalom v kopalnici, komaj da lahko dobro vidim svoj obraz v celoti, namreč zaradi same višine ogledala! Nekaj me prevzame, neka energija, ki jo do tedaj nisem nikoli občutila, čeprav že kot otrok sem bila prepoznana od svojih bližnjih kot sanjarka in mala filozofinja. Zame je bilo znano, da se nisem mogla zadovoljiti z nobenim odgovorom, kajti vsakemu odgovoru, je sledil moj znameniti "pa zakaj"?  Nežno z dlanmi obdam svoj obraz in gledam svojo podobo. Gledam, bolje rečeno, zrem! Nekaj me zelo jasno osredotoči v podobo v ogledalu. Ne morem se premikati, dobesedno sem prikovana na mestu, ničesar ne slišim razen svojega dihanja in miselnega komuniciranja med menoj v meni in menoj v ogledalu.

Nepričakovano se z vso silo pojavijo vprašanja: "Kdo sem? Od kje sem? Zakaj sem tu?" Na nek način je bilo zastrašujoče, a hkrati ne primerljivo dobro. Nekajkrat so se ta vprašanja ponovila in znova in znova, zopet in zopet! Ne morem se še vedno premikati! Strah me je vse bolj, a hkrati vse lepše mi je! In v nekem trenutku se pojavi močan ubeseden občutek, ki me je nagovoril, da naj se ne bojim, ker"JAZ SEM s teboj!" 

Takrat nisem nič razumela, ampak ta glas me je pomiril in mi dal občutek varnosti. Ko sem postala povsem pomirjena, torej ko sem sprejela, da je, kar je, so se mi v ogledalu začeli odvijati mnogi občutki, mnoge slike so se vrtele, a nisem vedela, čemu in zakaj! Danes to zagotovo vem. In dobro je in sem resnično blagoslovljena, da se je to zgodilo. Ko se je vse končalo, sem ostala v nekakšni mentalni osuplosti, nisem imela pojma, kaj se mi je zgodilo, upala nisem nobenemu se izpovedati in stvar je počasi bledela in ostala tam v nekem kotu mojega spomina!

Minevala so leta in prinašala svoje izkušnje človeškega življenja v padanju in vzpenjanju...

In nekoč sem prebrala v eni knjigi od Castenede nekaj o uporabi ogledala za določene namene osvobajanja itd. In to  zrenje sem preizkusila in večkrat ponovila. Resnično je delovalo in še vedno deluje! Moram pa opozoriti, da ko se zavestno odločiš za to tehniko, moraš poznati Ljubezen Popolnega v sebi, ker on te pripravi na to intenzivno soočanje z Resnico. Meni je kot otroku bilo dano, da sem to doživela. V poznejših letih pa sem to ogledalo tudi zavestno uporabila v zavesti, da je On vedno z menoj in se nimam česa bati!

Danes zagotovo vem, da je tisto prvo ogledalo pri mojih desetih letih, odprlo moje duhovno popotovanje, ki še dandanes traja. To ogledalo so bila vrata skozi katera sem morala stopiti, da sem lahko udejanjala svojo unikatno življenjsko pot. Ko se spomnim teh prejetih odgovorov, zagotovo vem, da sem na pravi poti, ker pravzaprav, tam se je začelo razodevanje mojega življenja... Srečna sem, da imam to orientacijsko točko, da ne glede na življenjska presenečenja, se vedno lahko vzravnam in hodim svojo unikatno pot, ker vem, kdo sem, od kje sem, zakaj sem tu in kam grem. Hvala Očetu JAZ SEM, ki SEM v meni, da me je tako ljubil, da me ljubi in da Njegova Ljubezen, ki je On sam  nikoli ne more prenehati ne glede na moje življenjske stranpoti!

In tu sem le zato,  da obujam sebe skozi Večni spomin Prastvarjenja. Če pa s tem, da sem, kar sem, lahko nekomu pomagam priti  bližje do sebe, potem sem res blagoslovljena in moj namen bivanja se le razširja v Imenu Ljubezni Njegove!

Pot je lahko takšna ali drugačna!

Resnično sami si jo izbiramo! Izbirala sem izkušnje od teme do luči, da bi se naučila skritih in ne skritih dejstev o sami sebi! Resnica je Mati Svobode, hočeš ali nočeš, pride dan, ko se moraš srečati z njo, da bi lahko končno dojel, razumel in sprejel samega sebe ter začel živeti sebe, svojo Božansko Dediščino in Načrt, zaradi katerega je vsakdo tukaj s posebnim namenom!

Duhovnost je samo življenje, od najvišjega do najnižjega, od najožjega do najširšega, od najbolj plitvega do najglobljega.

Duhovnost je ponovno se spomniti sebe v vseh izdajah lastnega zavedanja. Duhovnost je tudi materialnost, oni sta sestri dvojčici, pravzaprav materija je Tempelj Duhovnosti in ena brez druge ne obstajata!

Človeško bitje je lahko inteligentna žival ali Božanski Sin/Hči, oboje je dobro, še bolje pa je, če sta zlita drug v drugem, pravzaprav to je POPOLNOST, to je namen BIVANJA!

Oče je moj Dom, iz Njega sem prišla in če sem le voljna, sem v tem Domu ali Sveti Obljubljeni Deželi lahko tudi sedaj, večno sedaj!

Vsakdo je resnično ljubljen od Boga v njemu!

Obrniti se k ljubezni Njegovi, pomeni prejemati tisto, kar ni umrljivo in uničljivo.

On daje modrosti in vsega v izobilju.

Potrebno je le zaživeti z Njim pristen odnos.
In tako spoznaš, da vse, kar je Oče je tudi Sin/Hči in vse, kar ima Oče, ima tudi Sin/Hči!

Univerzalnega recepta za to ni, kajti tvoj dogovor spominjanja z Njim, je unikaten, zato ti nihče ne more povrniti ta Božanski Spomin, kot le ti v sodelovanju z Njim v sebi!

In potem veš, da si Edinorojeni Sin/Hči Boga, če si le drzneš prestopiti meje inteligentne živali, tako pa tudi veš, da je vsakdo ta Edinorojeni Sin/Hči Boga in da smo vsi Eno Kristusovo Telo Kozmične Zavesti!

To je moja izkušnja, ki še ni prišla do svojega zveličavnega konca, ampak z vsakim dnem postaja vse bolj intenzivna in občutna, samo zaradi ljubezni, ki prihaja od Popolnega!

Bodite v Ljubezni.
Bodite ta Ljubezen!
Zaradi Njegovega Imena brez sramu razglasite svetu "JAZ SEM Ljubezen!"

Besedilo: Ashana Jurič